Zavzemanje prostora

Opis

Jasmina Založnik v pričujočem delu poda analizo »izvedbenih umetniških praks« v obdobju med 1965 in 1987 v Jugoslaviji, pri čemer se osredotoči na Ljubljano, Novi Sad in Beograd. »Izvedbene umetniške prakse« so tiste prakse, ki so se ukvarjale s telesom in izhajale iz njega – rekonstruirale so razumevanje telesa in raziskovale njegove »(re)prezentacije, uporabe in misli«. Pri obravnavi teh praks se avtorica konceptualno opira na teorijo Michela Foucaulta in njegovo razumevanje telesa in prostora ter pri tem skozi obravnavane primere pokaže, kako je telesnost postala »enakovredna govorica v umetnosti«. Izpostavlja heterogeno naravo teh praks, ki so pogosto nastajale na križiščih različnih disciplin in so tako presegale zamejena področja gledališča in drugih oblik uprizoritvenih umetnosti. Založnik se osredotoči tudi na politični kontekst jugoslovanskega samoupravnega socializma in prikaže vpliv novih izvedbenih umetniških praks na njegov režim. Avtorica nas nazadnje spretno sooči z vprašanjem, v kakšni meri je ta režim kulturne prakse cenzuriral in v kakšni meri jih je omogočal ter kaj lahko v teh uporniških umetniških telesih, na katerih sta se soočali svoboda in oblast, vidimo danes.