Opis

Obe dosedanji knjigi mlade hrvaške avtorice Ingrid Divković sta bili tudi slovenski uspešnici: priročnik Vas j**e ego je bil prodan v več kot 5000 izvodih, Knjiga za divjo žensko pa v več kot 2000 izvodih.

Zgodbe treh žensk in življenjska spoznanja

Roman Zdaj živim poteka na dveh ravneh. Vsebuje zgodbe treh žensk, ki se prepletajo, in sklope premišljevanj, citatov in življenjskih spoznanj, ki spremljajo njihove izpovedi. Skozi celoten roman se ponavlja metafora metulja, ki je kot življenje: treba je iti čez določene faze, da razviješ krila in poletiš.

O smislu življenja, ženskosti, materinstvu …

Zgodbe svojega življenja v prvi osebi pripovedujejo Elena, Ana in Naida ter se sprašujejo: Zakaj živim? Kako živim? Ali živim zase ali za druge, ali živim polno? Elena je 40-letnica, ki ne more imeti otrok. Živi z možem Ivanom, poslovnežem, ki je zelo malo doma, in imata veliko denarja. Proti koncu zgodbe izvemo za njeno travmatično zgodbo iz preteklosti, ko je njen oče odšel … Odloči se, da bo posvojila otroka, in tako v njuno hišo pride Ana.

O bremenih preteklosti in človeških odnosih

Ana je 16-letnica, ki je pri šestih letih izgubila mamo, očeta pa ni nikoli poznala. Večino življenja je preživela v rejništvu in v domu/sirotišnici. Zelo rada ima metulje, ki jih fotografira.

Odnos med Ano in Eleno ne steče gladko, težko se privajata druga na drugo. Ana se Eleni izogiba, celo pobegne od doma in gre na morje. Tam spozna Maura, ki oddaja stanovanja ob morju. Eno noč preživi tam, potem gre naprej.

Naida je skrbnica Ane v sirotišnici. Zelo sta si blizu, Ani je kot mama. Tudi drugi otroci imajo Naido radi. A tudi njo bremeni travmatična zgodba iz preteklosti, ko je obupala nad življenjem, sestra se je poročila in preselila v Nemčijo …

Razmišljajmo pozitivno in osebnostno rastimo

V romanu Zdaj živim je veliko govora o smislu življenju, s katerim vse tri ženske niso zadovoljne, o bolečini, ki jih tare, in o tem, kako jo lahko premagamo. Veliko govora je tudi o tem, kaj pomeni biti ženska, o materinstvu in odsotnosti materinstva.

Pisava Ingrid Divković je mehka, tekoča, berljiva in topla, zato deluje osvobajajoče in pozitivno. Sporočilo, ki ga daje je, da je življenje, ne glede na svoje senčne plati in negativne dogodke, vredno upanja in se odpira v prihodnost. Vezi z ljudmi nas bogatijo, izkušnje krepijo, z njihovo pomočjo dozorevamo in se osebnostno razvijamo ─ rastemo iz gosenice v metulja.

Za pokušino iz romana Zdaj živim

• Ko ženska začuti ljubezen – svojih ran ne zapira, temveč jih le še bolj odpre. Kar je namreč Eno z njo, ne pozna nasprotij. Tisto Eno je ljubezen, ki je v ženski sami in v vsem zunaj nje, v njenih ranah in v njenih krilih. Ženska se v ljubezni počuti enaka kakor prej, čeprav ji drugi govorijo, da se je spremenila. Zdi se ji, da tako ona kot druge ženske potrebujejo enako: košček neba, roko v roki in pridih ljubezni.

• Metulj predstavlja dušo, gosenica v zapredku pa bolečino, ki jo vsak od nas doživlja po svoje. Da bi metulj lahko zapustil zapredek, mora to bolečino sprejeti in pretrpeti. Prav zaradi nje bo izletel močnejši in krepkejši. A le malokdo lahko razume gosenico in njeno bolečino.

• Morali bi se bati lažnih metuljev, ne pa gosenic.

• Življenje vsakega človeka je nepopolno, dokler se ne pojavi nekdo ali nekaj, ki mu pomaga ugotoviti, kaj je od nekdaj pogrešal. To se prej ali slej zgodi vsakomur.

• Ko drevo raste, mu rastejo tudi korenine. Neslišno, vendar močno. Ko drevo raste, prodira vse globlje vase. To življenje je v njem, v njegovih koreninah. Ni visokega drevesa z majhnimi koreninami, saj plitve korenine ne morejo prehraniti velikega drevesa. Tudi človek bi moral, ko raste, prodirati čedalje globlje in globlje vase, v svojo notranjost.

***

Mediji o knjigi

»Sporočilo, ki ga daje, je, da je življenje, ne glede na svoje senčne plati in negativne dogodke, vredno upanja in se odpira v prihodnost.« – Vklop

»Roman Zdaj živim poteka na dveh ravneh. V njem se hkrati prepletajo usode treh žensk, simbolična rdeča nit romana pa ostaja metafora metulja, ki bralstvo uči , da je nujno preiti skozi faze notranje preobrazbe, da na koncu lahko razviješ krila in poletiš.« – Govori.se

»Hrvaška pisateljica Ingrid Divkovič je krema za izsušeno žensko kožo. Je lakmusov papir preizkušanja »ženskega« v družbi.« - Urška Krišelj Grubar, Zarja

»Skozi roman se ponavlja metafora metulja, ki je kot življenje. Nujne so določene faze, da na koncu razviješ krila in poletiš.« - Delo

»Pisanje me napeljuje k sporočanju, da je v nežnosti največja ženska moč.« – Ingrid Divković v intervjuju za Ono

»V romanu je sicer veliko ljubezni, zgodba pa je večplastna, to je pripoved o osebni preobrazbi, fizični – tako kot se na primer gosenica spremeni v metulja – in duhovni.« - Ingrid Divković v intervjuju za Delo

»Pretanjen roman o človeških usodah in najglobljem hrepenenju, ki združuje tudi navidezno nezdružljive ljudi.« - Bukla

»V romanu Zdaj živim hrvaške avtorice Ingrid Divković spoznamo , da skozi bolečino postajamo močnejši. Takrat tudi znamo odpreti svoje srce za ljubezen.« – Lidija Petek Malus, Jana