Opis

V t. i. »higienskem 19. stoletju« so družbo preplavili številni nasveti in moralni poduki, ki naj bi ljudem podaljšali življenje, utrdili njihovo zdravje in jim zagotavljali tudi družbeno prosperiteto. Higieniki se niso omejevali zgolj na področje higiene in preprečevanje kužnih bolezni, temveč so se ukvarjali tudi s pravilno prehrano, propagirali so redno telesno aktivnost, borili so se proti vsem vrstam razvad in odvisnosti. Poudarjali so pomen izobrazbe in osveščanja čim širših slojev prebivalstva, predvsem pa so želeli v njih utrditi zavest, da je življenjsko silo mogoče okrepiti ali ošibiti ali vzdrževati v ravnovesju s spoštovanjem nekaterih preprostih in povsem racionalnih pravil obnašanja.Meščanski pisci so širili vrednote delavnosti, odgovornosti, za ohranjanje zdravja pa je bila med najpomembnejšimi zapovedmi predvsem zmernost. Od odraslega človeka niso pričakovali popolnega odpovedovanja in askeze, sposoben pa je moral biti popolnega samonadzora v vseh življenjskih situacijah. Področja, na katera so se zapovedi o zmernosti in odgovornosti največkrat nanašala, so bila področja, kjer je obstajala nevarnost zapadanja v odvisnost, kot so uživanje alkohola in tobaka, pa tudi poseganje po kavi, čokoladi in sladkorju. Ob dejstvu, da so bile droge, kot sta bila opij in kokain, na Slovenskem manj prisotne, je zlasti alkohol veljal za glavno pregreho, ki je povzročala nepopravljivo škodo posamezniku in celotni družbi. Avtorji so večinoma poudarjali, da zmerno uživanje vina in drugih alkoholnih pijač ni bilo usodno. Še več, njihov poživljajoči učinek naj bi bil za organizem celo pozitiven, težavo pa je povzročalo predvsem dejstvo, da je bila meja med zdravilnimi ali vsaj ugodnimi učinki ter zasvojenostjo tako tanka, da jo je človek nehote lahko prekoračil in zdrsnil v pogubo. Alkoholik je utelešal popolno nasprotje meščanskega ideala. Veljal je za poživinjenega in sprevrženega posameznika, ki ni škodoval le sebi, temveč je v skladu s teorijo o degeneraciji v nesrečo pahnil še generacije potomcev, ki so mu sledile. Ne preseneča torej, da so ravno proti alkoholu potekale najodločnejše kampanje. Brezštevilna literatura, ki je izhajala na to temo, združenja, zborovanja ter pozivi 327 k treznosti in celo boj za popolno abstinenco niso prinesli pričakovanih rezultatov. Alkohol je z napredkom agrarnega sektorja in tehnološkim razvojem postajal vse bolj dostopen, kar se je odražalo zlasti v hitrem propadanju najrevnejših slojev, ki so posegali predvsem po žganju ter industrijsko pridelanem alkoholu in alkoholu iz samorodnic. Manj zavzet je bil boj proti uživanju tobaka, saj se avtorji večinoma niso zavedali resnosti njegovih posledic. Tobak ni bil razlog za nemir in izgrede v javnosti, veljal je za odličen pripomoček za odstranjevanje smradu, problematično pa je bilo zgolj to, da je veljal za »zapeljivca«, ki je nedolžno in naivno dušo zvabil v gostilno, kjer pa je nato podlegala še drugim skušnjavam. Uživanje tobaka so torej problematizirali bolj zato, ker je veljalo za grdo razvado in nepotreben strošek, kot pa iz strahu pred njegovimi zdravstvenimi posledicami. Prepričanje, da je tobak pravzaprav zdravilna rastlina, se je med ljudmi uspelo ohraniti vse do začetka 20. stoletja, povezave s pljučnim rakom pa se večinoma še niso zavedali. Uživanje tobaka je torej veljalo za potratno razvado, ki je bila v nasprotju z meščanskimi vrednotami, ni pa imelo tako nedvoumno negativnega predznaka, kot ga je imel alkohol. Zmerno kajenje je večinoma veljalo celo za zdravju neškodljivo razvedrilo, tako pri alkoholu kot bi tobaku pa je obstajala ostra delitev po spolu. Kajenje in pitje žensk so ostro obsojali, obe navadi pa naj bi za ženske imeli tudi veliko hujše zdravstvene posledice kot za moške.