Nekrolog za sapientio ali vzpon nebiološke civilizacije

Opis

Marko Vudrag v knjigi osredotoča razpravo na škodljive učinke neoliberalnega kapitalizma za zdravje ljudi in okolja. Svoje teze utemeljuje na biologiji (evoluciji), zgodovini, filozofiji, sociologiji, in jih uokvirja v kulturo Zahoda. Po Vudragu človeštvo nerazumljivo drvi lastni pogubi naproti, tako da se je ukrojilo v vsiljene mehanizme potrošnje. Čedalje bolj vdira v virtualni svet, v katerem zmagujejo lažne novice – smeti, in tisti argumenti, ki bodo tudi z agresivnimi lažmi prepričali večino ljudi. Ob tem pa se razrašča kultura banalnosti in ne kultura vrednot ter sočlovekove strpnosti.

Nove »virtualne« vrednote vplivajo na človeka, tako da ne zna več misliti ter ločiti nepotrebno in povezovati povezljivo. Na ta način ustvarja nov, nerealen in v prihodnje tudi nebiološki svet, ki je presenetljivo ustrojen prav po volji taistega človeka. V resnici je ustrojen po volji ekstremno majhnega odstotka bogatih soljudi, ki so zaradi pohlepa in potrebe po kopičenju uzurpirali globalne resurse, predvsem tako, da so ustvarili procese, v katerih navidezno vsi enako in prostovoljno sodelujemo, čeprav to ni res temveč je v škodo preostale velike večine soljudi.

Vudrag razvija tezo, da nova spreminjajoča se tehnokrajina, prinaša novo obliko življenja. Predvsem izgubo identitete, kajti že zdaj smo priklopljeni, o nas zbirajo informacije, nas ocenjujejo in vrednotijo, tako da raste vtis, da nove tehnologije obljubljajo srečo, blaginjo in večno življenje tukaj na zemlji in ne v raju ali v peklu, kar je sicer bil več tisoč let samo vrhunski religiozni mit. Večina ljudi, sploh tisti, ki so brez dela, so v neoliberalizmu veliko bolj izpostavljeni depresivnim motnjam in strahu za lastno zdravje. Neoliberalizem izčrpava emancipacijske potenciale, zato se duševne motnje stopnjujejo zlasti v času cikličnih ekonomskih recesij. Neoliberalna ideologija je leta 1989 vzpostavila nov svetovni red, zaradi neznanske neodgovornosti in destruktivnega potenciala neoliberalnega kapitalizma, ki ga je prinesla, pa je močno pospešila urbanizacijo.

Ob tem nastaja najhitreje rastoča populacija. V ogromnih barakarskih somestjih velemest, bolj poznanih kot slumi ali favele, živi na stotine milijonov ljudi. Tam ni pitne vode, sanitarij, elektrike, tam ali v neposredni bližini so odlagališča odpadkov, tudi nevarnih. Natančneje, živijo na naših odpadkih in od njih. Lakota in podhranjenost, na sto tisoče zapuščenih otrok, driska, tifus, kolera ali malarija so nekaj povsem vsakdanjega. Ta populacija ni deležna nobenih formalnih prednosti, ki naj bi jih zagotavljale urbane sredine.