O koncu žalosti

Opis

»Težko otroštvo je kot nevidni sovražnik: nikoli ne veš, kdaj bo udaril.«
Jules, najmlajši od otrok, ki tla pod nogami išče pri punci Almi, je glavni junak zgodbe. Njun odnos, ki ga spremljamo od dijaških let do odraslosti, se kot ljubezenski odnos para uresniči šele po 30. letu. Šele ko se poročita in postaneta starša, se vez med njima poglobi, Julesovo življenje pa postane bolj kompleksno.
Glavni junak se ves čas zaveda, da se vsakomur zgodi nekaj hudega. Zato se odloči, da bo svojemu otroku omogočil stabilno in mirno življenje, hkrati pa ga tudi naučil, kako izplavati iz vsake krize.

Izmišljena zgodba, ki so jo navdihnile osebne izkušnje
»Takšnega življenja sem se navadil. Ni šlo drugače. Eden od staršev je bil bolan in je odpadel, drugi je bil na samostojni poti in v finančni stiski, zato je ves čas delal. V bližini pa je bil internat. Drugačnega življenja nisem poznal in večinoma sem se dobro počutil. Le to, kaj bom počel čez nekaj let, mi ni bilo jasno,« je o svoji mladosti povedal Wells.

Wellsovi junaki so vedno znova neprizanesljivo postavljeni pred hude preizkušnje (nesreče, izguba bližnjih, zavrnitve, neplodnost …) in čeprav konec tega čustveno izjemno nabitega romana ostaja odprt, simbolično nakazuje svetlejšo in lepšo prihodnost.

Roman, priljubljen pri bralcih in kritikih
Wells je za subtilno in tekočo zgodbo O koncu žalosti, ki jo je pisal kar sedem let, prejel evropsko nagrado za književnost. Velika nemška uspešnica, ki se je več kot 80 tednov obdržala na lestvici najbolje prodajanih knjig, neodvisni knjigotržci pa so ga razglasili za najljubši roman leta, je prevedena že v 31 jezikov.


***

Mediji o knjigi 

»Prepričljivo spisan roman, ki ohlapno temelji na avtobiografski izkušnji!« - Bukla

»Nemškošvicarski pisatelj Benedict Wells se v romanu O koncu žalosti osredotoči na ubesedovanje osamljenosti.« - Maja Šučur, Dnevnik

»Roman je navdihujoč , čustven in presunljiv, obenem pa poln življenjske radosti in upanja.« - Vlasta Vičič, Delo/Ona

»Knjiga O koncu žalosti je subtilen zapis o življenju, kakršno je. O osamljenosti, ljubezni, upanju, sprejetju, kot ga je doživel in v besede vnesel nemško švicarski pisatelj mlajše generacije. Prevajalka Neža Božič je ob koncu knjige napisala, da je avtorjeva pripoved »kontemplacija življenja«. Ko jo boste prebrali, boste vedeli, kaj je imela v mislih.« - Urška Krišelj Grubar, Zarja & Jana

»Če se naslonim na knjigo, zame osamljenost nima konca. Te praznine, luknje ni mogoče zapolniti. Razumljena je lahko tudi kot kompas, ki pokaže, kje nekomu nekaj zmanjka in kako manjkajoče nadomestiti.«  - Benedict Wells za revijo Zarja & Jana

»Kombinacija jeze in ljubezni je najboljša kombinacija za pisanje, pravi Wells, ki je v tej kombinaciji napisal svoj izvrstni roman O koncu žalosti.« - Sonja Javornik, Vklop & Stop

»Med pisanjem sem si želel le, da bi se nekdo, ki je sam izgubil ljubljene ljudi, počutil razumljenega, da ga nekdo jemlje resno. Želel sem, da postaneta smrt in izguba vidni, da se ljudem nekaj predstavi. Ne butastega srečnega konca, temveč misli, ki morda eno ali drugo uravnotežijo. To sem naredil tudi zase.« - Benedict Wells v intervjuju za Delo