Opis

Kako je mogoče, da smo ljudje v 21. stoletju bolj nesrečni, osamljeni, bolni in z različnimi snovmi bolj zasvojeni kot kadarkoli prej? Morda zato, ker skušamo zadovoljstvo kupiti – pri tem pa tragično zamenjujemo pojma sreča in ugodje? Korporacije prodajajo užitek v prikritih oblikah ter si manejo roke ob dobičku.

Potrošniki se ne zavedamo, da se vse skupaj začne in konča v možganih. Tam so dejavni živčni prenašalci kot serotonin (sreča) in dopamin (vznemirjenje) ter hormoni kot kortizol (stres), ki krojijo naše počutje, zdravje in samopodobo ne glede na to, kateri zunanji dejavniki jih sprožajo. Bomo životarili z opranimi možgani in se v pehanju za srečo tolažili z odmerki sladkorja, najbolj škodljivega belega prahu na svetu, ali poskrbeli za svoje telo z ustrezno prehrano, redno dejavnostjo in primernim načinom življenja?

***

Mediji o knjigi:

»Naše zdravje, odpornost proti boleznim in zmožnost vsakodnevnega delovanja so v imenu dobička ugrabila podjetja. Avtor ugotavlja, kako je industrija zmanipulirala človekov nagon po preživetju, da spodbuja uživanje nezdrave hrane na način, ki neposredno spodkopava to sposobnost.« - Dr. David Perlmutter, Požgani možgani

»Dr. Robert Lustig raziskuje našo kulturo bolezni in vabljivo meglico industrije, ki nas je kljub prizadevanjem za obvladovanje stresa naredila osamljene, zasvojene in depresivne. S knjigo Oprani možgani nas o človeškem umu, možganih in ljubezni pouči na razumljiv, pronicljiv in duhovit način.« - Dr. Elissa Epel, The Telomere Effect

»Pri tem trdi, da so njihovi možgani v resnici (rečeno z računalniškim izrazom) že »shekani«, torej ugrabljeni, vanje pa je vdrla kombinacija mehkih in trdih drog, alkohola, sladkorja, hitre hrane, kofeina in tako naprej na eni strani ter nevroleptikov, antidepresivov, videoiger in nenehne priklopljenosti na družabna omrežja na drugi, kar ustvarja strupeno kombinacijo, ki se (poleg drugega) kaže v nenehni nezadovoljnosti, porastu depresij in anksioznosti ter potiska Ameriko na lestvici srečnih držav in državljanov - kljub relativni ekonomski blaginji – vse bolj navzdol. Poučno!« - Samo Rugelj, Vikend magazin

»V preteklih štiridesetih letih smo bili priča dvojni epidemiji skrajnosti, zasvojenost zaradi preveč užitka in depresiji zaradi nezadostne sreče. Hkrati je v tem času naše poznavanje delovanja možganov tako napredovalo, da lahko zdaj to analiziramo na biokemični ravni. Ali je do vse pogostejše zasvojenosti in depresije med ljudmi prišlo po naravni poti? Imata oba pojava morda kakšne skupne točke ? O tem razmišlja Robert H. Lustig.« - Grazia

​»Je bila celotna zahodna civilizacija podvržena pranju možganov, in sicer z enim samim namenom bogatenja peščice na račun množic? In kaj, če se sploh ne zavedate, da so vam »shekali« možgane? Odgovore na vsa ta vprašanja boste našli v tej zanimivi knjigi.« - Sonja Javornik, Vklop & Stop

»Knjiga, ki širi obzorja – tudi sveta korporacij, ki se v odkrivanju svojega » višjega poslanstva« začenjajo zavedati, da potrošnikov ne bodo mogle več dolgo zavajati.« - Simona Kruhar Gaberšček, Marketing magazin

»S hrepenenjem po sladkorju se ne rodimo, vanj smo vzgojeni. Razumevanje, da sladkor ni le žlička kristalov h kavi, temveč dodatek vsakemu predelanemu živilu ali pijači - da bi bil proizvod okusnejši in bi šel bolje v prodajo -, bo pomagalo k oblikovanju novih rutin, ki našega telesa ne bodo zastrupljale.« - Nika Vistopopski, Ona

»Lustig seveda poišče tudi rešitve, pri katerih izhaja iz tega, da je najboljša imunost biti zadovoljen v svojem početju, saj potem ne boš iskal kompenzacij v ponudbi industrije užitkov. Iz statističnih študij denimo izlušči, da so verniki bolj zadovoljni ljudje, a ne zaradi klečanja in vere, temveč zavoljo vključitve v skupnost in močnega čustvenega povezovanja med seboj.« - Berrnard Nežmah, Mladina

»Čisto mogoče, da si učenju o delovanju možganov pomahala v slovo po zaključku šolanja, vendar je vprašanje, ki si ga zastavlja Robert Lustig: “Kako je mogoče, da smo ljudje v 21. stoletju bolj nesrečni , osamljeni in z različnimi snovmi bolj zasvojeni kot kadarkoli prej ?” vredno, da znova zarineš nos v knjigo, saj se stvari zares začnejo in končajo prav v možganih.« - Nina Vidrih, Cosmpolitan