Pekinški vrtovi (trojezična izdaja)

Opis

Naslov Pekinški vrtovi postavlja kontekst pesniške zbirke v kitajski prostor, kjer se modernost odkriva skozi sintagmo kot tako; pekinški vrtovi, v pomenu: velemestni vrtovi, prikazuje sliko betonske narave, ki jo je človek ustvaril skozi estetiko hladu in sivine. Na to opozorijo že uvodni verzi: »Šele ko zapustiš močvirje, / opaziš lepoto hladnih ribnikov / in betonskih parkov. V tem / svetu ima vonj drugačen okus.« Močvirje simbolno predstavlja mlakužna preteklost v domači deželi, ki je vdelana v prečudovito zeleno naravo, a ima svoje pomanjkljivosti v človeški družbi, hladni ribniki in betonski parki pa predstavljajo nov svet, ki kljub drugačnosti nudi užitek in ugodje, čeprav skozi drugačen pogled, drugačno estetiko.

Pesniško zbirko sestavlja 21 pesmi: Prehajanje, Prikazni, Plimovanje smeha, Misliti Ku, Nekdo drug, Črni labod, Odsevati vase, Nočni obiski, Senčenje pomladi, Donim v brezčasje, Vlit sem v porcelan, Marioneta, Sanjiao, Krhlji spomina, Tujec, Noč naju glasno izgovarja, Jianzhi, Večer v Qufuju, Sence Shanghaija, Svet dima ter Mogočni novi svet. Pesmi med sabo povezuje kitajsko-slovenski medkulturni motivno-tematski okvir, katerega tujosti razbija pripisan kulturni opombnik. Skozi celoto lirski subjekt prehaja od zunanjega k notranjemu ter razbija monotonost znanega in poznanega.

Na osnovi sovplivanja vzhodne in zahodne estetike se pred očmi bralca dviga nov arhitekturni svet, ki preseneča v podobah, s katerimi se umika od obzorja pričakovanj. Zadnja, enaindvajseta pesem, najprej razdre postavljen konstrukt razumevanja celote, nato pa ga na pogorišču preteklega »pričakovanega« ponovno zgradi skozi reinterpretacijo.