Opis

Številka 7-8/2024 revije Problemi je razdeljena na štiri vsebinske sklope: »Dojka«, »Ljubezen in tesnoba«, »Filozofija« in »Fotografija«. V prvem sklopu nastopa prevod klasičnega teksta Joan Copjec »Vampirji, dojenje in tesnoba«, ki na luciden način predstavi lacanovske poante ob navedenih temah. V svojem razširjenem komentarju problematike dojenja  »ʽPnevmatska blaženostʼ: kako so novejše empirične študije voha in dojenja dale Freudu prav« Simon Hajdini pokaže komplesne pomene, ki jih ima organ dojenja v današnji družbi. Dojka je hkrati funkcionalna in ornamentalna, je tako organ potrebe kot tudi organ užitka, je hkrati nekaj uporabnega in neuporabnega, pri čemer je ta razlika pogosto moralno-reduktivno kodirana kot razlika med »dobro« in »slabo« dojko. Tisto, kar Hajdinija še posebej zanima, je povezava dojke in seksualnosti, saj naj bi domnevno hranjenje dojko deseksualiziralo. Hajdini lepo pokaže kako temu ni tako in kako novejše raziskave voha in dojenja podpirajo Freudove na pogled antikvarne nazore o seksualni funkciji dojk in dojenja. Sledi sklopu posvečen ljubezni in tesnobi, v katerem se Jela Krečič v tekstu »Razlogi za dvom v ljubezen: komedija ponovne poroke z Descartesom in Lacanom« loteva vprašanja povezave med ljubezenskimi razmerji in dvomom, pri čemer različne obravnave ljubezni pri Badiouju in Cavellu dopolni s kartezijansko-lacanovskim razumevanjem subjekta, razmerja do Drugega. Lidija Šumah se loteva problematike tesnobe in afekta v tekstu »Atavistična tesnoba: psihoanaliza in njen interpretacijski rob« skozi problematiko pričevanja pri Agambenu in Leviju. Pokaže, da pričevanje za Agambena ni toliko etična praksa (kot je to denimo pri Leviju), niti zgolj ontološka praksa, kot menijo nekateri interpreti, ampak tudi estetska praksa. Na koncu se tekst loti afekta sramu, ki vznikne v razmerah uničevalnega taborišča in ki prav tako razdvaja Levijev in Agambenov etično-političen projekt. V sklopu »Filozofija« se Kajetan Škraban posveti problemu neskončnosti pri Spinozi in Leibnizu skozi Spinozovo 12. pismo, imenovano tudi Pismo o neskončnem. Gre za pismo iz leta 1663, v katerem Spinoza obravnava vprašanja, povezana z neskončnostjo. Vsebino tega pisma Škraban primerja tudi z drugimi Spinozovimi deli, zlasti z Etiko ter geometrijskemu primeru nekoncentričnih krogov, pri čemer izpostavi njegovo kartezijansko ozadje. Opozori tudi na recepcijo Spinozovega 12. pisma, s katerim so se ukvarjali Tschirnhaus, Leibniz in Hegel, katerih besedila so – poleg samega Spinozovega pisma – prevedena v dodatkih. Gregor Moder pa se loteva problema mišljenja in začetka skozi koncept plastičnosti, ki ga je v svoji interpretaciji Hegla, kasneje pa še v svojih drugih delih, razdelala Catherine Malabou. 

Zanima ga splošno razumevanje plastičnosti v zvezi s kiparsko umetnostjo ter vprašanje, kako se misel oblikuje skozi dialog. V drugem delu teksta se loti pojma absolutnega začetka v znanosti, pri čemer opozori, da gre pri absolutnem začetku pri Heglu tudi  za drugačno vrsto plastičnosti, za plastičnost kot nekakšen »dotik praznine«. V zadnjem sklopu »Fotografija« objavlja Tomo Stanič. V tekstu »Učinek resničnosti. Zapisi o fotografiji I«, ki predstavlja prvi del avtorjevega daljšega razmišljanja o fotografiji, izhaja iz treh izhodišč (fotografija ni medij, temveč diskurz; fotografija ni tehnika, ampak dispozitiv kot način gledanja in mišljenja; fotoaparat ni svojeglava črna skrinjica, ki zajema resničnost, temveč projektor (nezavedne) strasti), ki jih obravnava iz različnih zornih kotov in tako pride do izvirnih tez o fotografiji, ki jo na koncu obravnava v navezavi na pojem resničnosti skozi prizmo razlike med podobnostjo na strani podobe in sličnostjo na strani simulakra.