Križišče štirih poti

Opis

Odličen prvenec finskega pisatelja, privlačen mozaik zgodovine in človeške narave, v enem letu preveden v 14 jezikov.

Dvajseto stoletje. Mestece na Finskem. Križišče štirih poti. Ob njem hiša, v njej sobe.
Glasovi treh žensk in moškega, ki iščejo prava vrata, da bi si izborili prostor za svoje sanje.

Maria, neporočena mati samohranilka, ki postane ugledna babica in kot prva ženska v mestecu zajaha kolo. Lahja, njena hči, ki si želi moža, očeta za svoje otroke, in kljub negodovanju sokrajanov odpre lastni fotografski studio. Onni, njen očarljivi blagi mož, ki hrepeni po družini, a popolne trenutke sreče najde drugje. Kaarina, Lahjina snaha, ki v hiši naleti na zidove zamolčanih besed in odpre vrata podstrešja.


Preberite si intervju z avtorjem Tommijem Kinnunenom:

https://www.delo.si/prosti-cas/mar-mislite-da-res-poznam-zenske-pojma-nimam.html

Recenzija Bukla

»Nobenega neuspeha nikoli ne omenjajo, o morebitnih težavah se ne pogovarjajo niti v družinskem krogu. Če bremen ne delijo med seboj in težav ne omenjajo na glas, je zanje nemogoče poiskati rešitve.« Tommi Kinnunen s prvencem Križišče štirih poti tke zgodbe o treh klenih finskih ženskah, moškem, ki klone, in celotnem stoletju. Začne s pokončno Mario, babico porodničarko, ki sama vzgaja hčerko Lahjo. Vztrajna in neuklonljiva hčerka opravlja za tisti čas netipičen poklic za žensko – je fotografinja. Rodi tri otroke: prva hčerka je nezakonska, druga slepa, sin prevzame mamin poklic in ostane doma. Antipod predhodnicam je njegova žena Kaarina, ki skrbi za dom in družino. Njegov oče Onni je ujet v ozkost časa. Vojna v njem odkrije junaka in geja. Pisatelj ga ob bok ženskam postavi, da skrha stereotip, da je vojna privilegij heteroseksualcev. »V vsakem od vojakov se je zagozdila enaka količina krikov,« zapiše o Onniju. Pisatelj na videz hladno, prav gotovo pa tekoče opazuje stoletje družine. Redko izlije čustven zapis. V skladu s surovostjo časa ga odškrtne, da nas spomni in opomni: »Konec koncev smo vsi rezultat kulture, v kateri smo odraščali. Notri, čisto notri v sebi, pa nas preganjajo ista čustva.«

Jedrt Jež Furlan; Bukla 116-117